Za nami je s čustvi nabit 5. sprehod po Špitaliču. Vedno bolj živimo moto: Skupaj zmoremo. Tokrat je stopila skupaj cela dolina in poskrbela, da so se obiskovalci počutili sprejeto. Ker je bila v sprehod vpeta tudi otvoritev igralnice na prostem, smo obiskovalcem najprej predstavili naše dosedanje delo in kakšne kvalitete ima naša dolina.
Sama hoja, sprehod je bil zelo simbolično naravnan: ponovno smo oživeli nekdanjo pot, katero so uporabljali krajani. Otroci so bili tisti, ki so jo ponovno obudili…trosili so žagovino, ki je pustila sled (preplet preteklosti in sedanjosti).
Otvoritev igralnice je bila po naših, Špitalskih pravilih: trak iz listja ter temu primerne škarje 😉.
Vsi prisotni smo izvedli vajo v čast igralnici, pod vodstvom Robija Lavina, ki je skupaj s Karin Lavin igralnico zasnoval ter postavil s pomočjo kreativnih rok Nika Laznika.
Ogled in samo doživetje igralnice smo prepustili vsakemu posamezniku. Eni so sami raziskovali skrite kotičke, drugi pa so se pridružili pripovedovanju skupne pravljice v gozdnem amfiteatru.
Vračali smo se po cesti, od koder smo lahko s ptičje perspektive opazovali pot, ki smo jo prehodili. Za poseben čar smo poskrbeli tako, da je pot takrat simbolično gorela, s čimer upamo, da smo ji trdno začrtali novo življenje. V tem trenutku je zazvenela tudi pesem vseh nas.
Potrkali smo na vrata lastnika gozda, ki se dogodka žal ni mogel udeležiti. V zahvalo smo mu pustili sporočila, koliko nam pomeni, da se lahko vsak dan igramo in učimo v njegovem gozdu.
Ob prihodu na igrišče je že dišalo po kostanjih in vseh dobrotah, katere so spekle krajanke.
Naj zaključimo z besedami enega od obiskovalcev: “Špitalič ponovno diha s polnimi pljuči.”
Iskrena hvala vsem za vaš doprinos, samo skupaj lahko pišemo takšne zgodbe kot se je pisala včeraj…
“So dnevi,
so leta
in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi.
So trenutki,
ko je treba na novo začeti
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.”
